Sedim na robu skalnega pomola. Nad mano se dviga svetilnik savudrijski, pod mano pljuskajo valovi, ki zaobjemajo ostre robove skal, v katerih so se naselile rdeče vrtnice. Na črti, ki ločuje morje in nebo, so postrojene ladje, svetilniki oddaljenih krajev. Pred mano se bohoti Širina s priokusom soli. Lesketa se v popoldanskem soncu, valovi pod taktirko burje iz Trsta. Zamislim si, kako sem del tega kroženja, del cikla, ki se ustvari v valu. Na gladini se spogledujem z višavami. Tako rada bi jih dosegla, se jih dotaknila, a mi moje globine prigovarjajo, da ni še čas. Moje jedro še nima toliko Moči. Postojim.
Pozornost mi ukrade galeb. Občudujem ga, kako se zaupljivo prepusti vetru. Razpre krila v znak, da je pripravljen na polet. V ritmu vetra vztrajno kroži nad mano. Nekaj mi hoče povedati.
“Ne čakaj na pravi trenutek, sama si ga ustvari!”, mi veleva.
Delaj valove, bodi val. Sprožaj kroženje, gibanje. Ne zatakni se v statiki. Nadaljuj ne glede na zunanje sile. Sledi svoji notranji Sili. Oblikuj obale, zaobjami skale, poljubi vrtnice, pusti bele sledi.
Naj te strese in pretrese, kakor Resnica. Naj te napolni in izpolni, kakor Obljuba. Da je tu tvoje mesto. Pripada ti ta širina, ki čaka nate. Blešči se in svetlika v drhtečem pričakovanju tvojega rojstva iz slanih globin.
“Njen trenutek prihaja!” Razberem sporočilo v mozaiku morske pene, ki se širi pod mojimi nogami. Še nekaj vzdihljajev, par popadkov za predihati in bo tu – Vrh vala, od koder seže razgled daleč naokoli. Sledil po spust in končna predaja. Odpuščanje vsega kar je izpeto, izživeto. Odleže mi. Olajšano in nenavadno lahkotno se počutim. Nič več me ne veže, sili, tlači k tlom. Vabi me k poletu. Da razprem svoja krila in zaupam svoji notranji sili.
Namenim še zadnji pogled v nebo. Mojemu galebu se je pridružil še en galeb. Letita v krogu. Vsak v svojem, edinstvenem ciklu pa vendar sta složna, povezana z ritmom valov.